Martin Bavčer, prvi zgodovinar slovenskega rodu

Martin Bavčer, rojen v Selu na Vipavskem, je prvi zgodovinar slovenskega rodu. Njegovo najbolj znano delo je Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium (leta 1975 je Zdravko Jelinčič delo prevedel in ga naslovil Zgodbe Norika in Furlanije). Originali Bavčerjevih del so izgubljeni, ostali pa so prepisi in nekateri rokopisi, ki jih hranijo različne knjižnice v Sloveniji in Italiji).

Martin Bavčer se je rodil 11. novembra 1595 v Selu. Podatki iz Bavčerjevega otroštva in mladosti so skopi. Leta 1616 je stopil v jezuitski red, kasneje se je šolal v Brnu, kjer je tudi doktoriral iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je predvsem poučeval, vmes pa študiral teologijo, leta 1626 je bil posvečen v duhovnika.

Poglavitno delo Martina Bavčerja je Zgodovina Norika in Furlanije, ki mu je vzela kar dobra tri desetletja. Zgodba časovno obsega obdobje od vesoljnega potopa, do smrti cesarja Ferdinanca III. (1675) in, po Bavčarjevem mnenju, opisuje Bavarsko, Tirolsko, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Koroško, Kranjsko, Štajersko, Istro ter Furlanijo. Prvo oceno dela je zapisal Anton Tomaž Linhart, ki med drugim meni, »da je ta mož za prihodnjega zgodovinarja Kranjske vsaj zbral material«.

»Material«, ki ga je Bavčer zbral v svojih delih in kasneje najdenih rokopisih, je služil mnogim prihodnjim zgodovinarjem.

Martin Bavčer je svoj priimek zapisoval v različnih oblikah, najpogosteje je uporabljal Bauzer, priimek pa je zapisan tudi v oblikah Bavzer,  Bautscher, Bautschner, Bavcar, Bavčar, Baučer in Bavčer – ta oblika je še najbliže izvirni rabi. V tisku, ki je izšel v Vidmu, pa se je Bavčer podpisal s psevdonimom »Gaudentius Hilarius Goritianus«.

Martin Bavčer je zadnja leta svojega življenja preživel v Gorici, kjer je 23. decembra leta 1668 tudi umrl.

 

Share